Loading...

Znamenitosti

ZNAMENITOSTI

Plavž

Plavž je edini ohranjeni objekt iz časa železarstva v Železnikih in je zaščiten kot tehniški spomenik. Plavž je ostanek visoke peči za taljenje železove rude iz leta 1860, ko je bila dotlej obstoječa peč na volka predelana v flosovko. V njem so iz železove rude s pomočjo visokih temperatur pridobivali surovo železo. Plavž je zadnjič talil železovo rudo leta 1902 in to je tudi uradni konec železarstva v Železnikih. Plavž danes velja za simbol Železnikov, upodobljen je v občinskem grbu, poleg tega pa ga imajo v svojih logotipih številna društva.

 Foto: Igor Mohorič Bonča



Plnada

Hiša z nekdanjim mlinom v pritličju in z žago za mlinščico je najstarejša hiša v Železnikih, ki ni povsem pogorela v požarih v letu 1620 in 1822. Poznamo jo pod imenom Plnada, saj so jo zgradili furlanski kovači iz Palmanove leta 1614. Podobna je gradiču z vogelnim stolpičem pod katerim sta ohranjeni reliefni figuri medveda in leva. Podobna je Homanovi hiši saj naj bi ju v približno enakem času gradili isti mojstri. Za hišo teče še edini bajer v Železnikih, ob katerem je nekoč deloval vigenjc, ki pa so ga kasneje predelali v žago venecijanko. Danes pa na tem bajerju na predvečer Gregorjevega vržejo Luč v vodo.

 Morda je slika naslednjega: na prostem



Egrov vrt

Egrov vrt se nahaja na Racovniku v Železnikih in je bil nekoč v lasti fužinarja Johana Globočnika. V začetku 20. stoletja je Avgust Novak uredil mogočen vrt na katerem je bil sadovnjak, rastlinjak za zelenjavo in sadike, cvetličnjak s segrevanjem na topli zrak, prostor za divjad, zgradil je leseno vilo s kopalnico in vodometom. Danes nas na, nekoč mogočen, vrt spominjata dve visoki rdeči bukvi, kamnito obzidje in ročno kovana ograja, na njem pa stoji tudi zdravstveni dom. Po Novakovi smrti je vrt podedoval Gustav Eger po katerem se vrt tudi imenuje.

 Foto: Stane Gortnar 



Plečnikov spomenik v Dolenji vasi

Spomenik, do katerega vodi peščena pot z brezovim drevoredom, je posvečen 338 padlim borcem, 19 talcem in drugim žrtvam nacističnega nasilja iz Selške doline. Zgrajen je bil leta 1950 na pobudo Nika Žumra iz Železnikov. Spomenik »mučenikom Selške doline« je delo arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957) in njegovih dveh učencev Vladimire Bratuž (1923–2006) in Antona Bitenca ((1920–1977). Zemeljska dela so bila izvedena prostovoljno. Domača tesarja Matevž Šolar in Peter Šmid sta obdelala les.

Stoji na mestu, kjer je bilo 19. julija 1943 ustreljenih 19 talcev iz begunskih zaporov, med njimi tudi Miro Klopčič iz Železnikov. Ustrelili so jih, ker so borci Selškega bataljona 9. julija 1943 v zasedi na Bukovškem polju pred Dolenjo vasjo napadli dva kamiona nemških vojakov.

Spomenik je oblikovan kot kapelica – odprta lopa na štirih stebrih z žrtvenikom. Z njimi je arhitekt sledil antični ideji propilej (vhod v svetišče). Štirje stebri simbolizirajo štiri leta vojne. V njih so vgrajeni različni kamni iz Selške Sore, nabrani na obrežju reke na Bukovškem polju. Ob Sori so nabrali tudi material za oblogo stebrov. Vse to so sami domači kamni, ki jih hudourniki ob neurjih prinašajo v reko, ta pa naprej po dolini. S tem spomenik na najlepši način druži padle iz različnih krajev Selške doline.

Kamniti loki so postavljeni na prstane stebrov. S tem je predstavljena še ena starogrška ideja: hiša v hiši, nekropola na stebrih sveta.

Osrednji del, spomenik z vklesanimi imeni padlih, je iz dveh različnih kraških »marmorjev«. Spodnji del je iz svetlejšega, zgornji del, žarna hiša, pa iz temnejšega zgornjekrednega apnenca. Prav tako so kamniti loki, ki se pno pod ostrešje, iz kraškega kamna.

Besedilo za spomenik je napisal prof. dr. France Koblar iz Železnikov.

Pod strop je dal Plečnik obesiti pet kolov, ob katerih so bili ustreljeni talci. Ti so se ohranili na bližnji žagi.

V osrednji strešni tram je Plečnik vrezal križ. S srede križa visi svetilka.



Spomenik pred cerkvijo sv. Antona v Železnikih

Spomenik je bil postavljen leta 2013 v neposredni bližini, kjer je stal javni vodnjak na Trnju.

Zasnovan je bil kot poklon žrtvam poplav in v zahvalo prebivalcem Slovenije za velikodušno finančno pomoč po katastrofalnih poplavah septembra 2007.

Monolitna kamna predstavljata hribovje, ki s severne in z južne strani tvori dolino. Oba monolita se polkrožno zapirata – spuščata, kar ponazarja dolino. Površina kamna je s kombinacijo ročne in strojne obdelave različno obdelana, kar predstavlja zgodovino in sedanjost.

Po obeh vrhnjih ploskvah se po oblikovanih koritih v kamnu proti dnu spušča voda, ki predstavlja dva izvira reke Sore. Različna obdelava korit prikazuje dva obraza Selške Sore – umirjeno, urejeno Soro, ki prinaša prebivalcem blaginjo (vodna kolesa), in hudourniško Soro, ki prinaša strah in uničenje (poplave). Kamniti lok med obema monolitoma, ki premošča vodno korito, predstavlja prehodnost in odprtost doline tako v eno kot v drugo stran ter s tem široko povezanost s svetom v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. 

Bronasta reliefa pripovedujeta zgodovino kraja.

Prvi relief predstavlja zgodbo, kako je fužinar Jurij Plavec leta 1622 iz Ogleja, jezdeč po strugi Sore, prinesel dovoljenje za ustanovitev samostojne župnije v Železnikih. Zanos, s katerim jezdec izroča listino domačemu župniku, izkazuje možnosti, ki se s tem odpirajo kraju, in sega do sonca nad njim, do tiste primarne energije, ki daje vse potrebno za življenje. Kovina, voda in ogenj. Osnovni elementi, ki so sooblikovali zgodovino mesta ter okolice in ki so skozi vizijo najpogumnejših mož ustvarili možnost preživetja na tem prostoru.

Drugi relief  ponazarja delo in življenje nekdanjih železarskih delavcev. Žeblji jih kot rdeča nit spremljajo od simbolov rojevanja do simbolov umiranja. Omogočajo jim gradnjo in napredek družbe. Zgodba kronološko povezuje prazgodovinsko topljenje rude na Štalci, srednjeveško in novodobno železarstvo vse do zatona fužinarstva in kasnejšega razcveta industrije tega prostora.

Oblikovanje, koncept: Jernej Hudolin, Bojan Rihtaršič / Bronasta reliefa: Mirsad Begič, akad. kipar / Kamen: sivi hotaveljski marmor / izdelava: Marmor Hotavlje / Vlivanje brona: Borut Kamšek, Livartis – Volavlje